Dobrodošli na Trojanah

Trojane so bile v različnih zgodovinskih obdobjih za večino popotnikov zelo markantna točka na poti iz osrednje v vzhodni del ozemlja današnje Slovenije.Že v antičnih časih so si stari Rimljani, ki so potovali iz takratne Emone (današnje Ljubljane) v Celeio (današnje Celje), pa tudi naprej v Petovio (današnji Ptuj), prav na kraju, kjer danes stojijo Trojane, postavili svojo vojaško in poštno postojanko. Poimenovali so jo Atrans. Najstarejši zapis o obstoju kraja že z današnjim imenom pa sega v daljno leto 1229.

V času obstoja Avstro-Ogrske monarhije, še pred izgradnjo železniške proge Dunaj - Zidani most - Ljubljana - Trst, je skozi naše kraje potekal živahen cestni promet. Cesta, ki so jo domačini poimenovali 'stara dunajska cesta', je bila speljana iz celjske smeri čez Trojane po šrnem grabnu proti Ljubljani, ter nato naprej proti Trstu. Ob njej so iznajdljivi domačini postavili dokajšno število, za tiste čase velikih, enonadstropnih furmanskih domov, z gostilnami v pritličju in prenočišči zgoraj, ter velikimi hlevi za konje in gospodarskimi poslopji za tovore. Stari zapisi v katastrski mapi iz leta 1826 nam povedo, da je na Trojanah imel največ tovrstnih poslopij Tomaž Kotnik, prednik rodbine Konšek.

Izmed gostinskih objektov, ki še danes stojijo in služijo svojemu prvotnemu namenu v sklopu Gostinskega podjetja TROJANE d.d., se najstarejši ponaša s častitljivo letnico 1849. Na objektu, ki je uvrščen v zakladnico narodove nepremične zgodovinske dediščine in je zato pod budnim očesom spomeniškega varstva, je ta letnica vklesana v kamnito ploščo nad vhodnimi vrati v objekt. Zasluge za postavitev te še danes impresivne stavbe gre pripisati prvim članom rodbine Konšek. V letih 1911 do 1913 je združenje gostilničarjev, organizirano kot delniška družba, zbiralo denar, ter nato leta 1913 na Dunaju kupilo prve tri avtobuse znamke Zaurer. Med delničarji, ki so jih šli iskat na Dunaj, je bil tudi Franc Konšek, oče Gregorja Konška. Še istega leta sta prva dva avtobusa že pripeljala potnike na Trojane. Omenjeno združenje gostilničarjev je vse tri avtobuse nabavilo za vzpostavitev avtobusne povezave med Ljubljano in Celjem. En avtobus je odpeljal iz Ljubljane proti Celju, drugi pa iz Celja proti Ljubljani. Pri Konšku na Trojanah sta se oba avtobusa ob 8.uri dopoldan srečala, ter po postanku, ki je bil namenjen osvežitvi in okrepčilu potnikov, nato nadaljevala vsak svojo pot. Popoldan sta se oba vračala, tokrat seveda vsak v nasprotni smeri kot prvotno. Tretji avtobus je bil rezervni, za primer okvare katerega od prvih dveh. Kot zanimivost dodajmo, da je v letu 1913 vožnja po takratni makadamski cesti med Ljubljano in Celjem trajala cele tri ure.

Po končani 2. Svetovni vojni izvede takratna država FLRJ nacionalizacijo premoženja. Tudi rodbini Konšek ni prizaneseno. Svoje premoženje mora z drugimi kmeti s Trojan in okolice združiti v okviru Kmetijske zadruge Trojane. Meseca julija 1959 v Kmetijski zadrugi Trojane z odprtjem gostilne 'Pri Konšku' ponovno oživijo gostinsko dejavnost na Trojanah. Vodenje gostilne zaupajo Rajki Konšek, v začetku pa je poleg nje zaposlena le še ena gostinska delavka. Ob vse gostejšem prometu in razvijajočem se turizmu je gostišče s svojo značilno lego tik pod vrhom trojanskega klanca hitro napredovalo. K temu je precej pripomoglo dejstvo, da je tudi cesta čez trojanski klanec v letu 1959 končno le dobila asfaltno prevleko. Gostišče s tem dobi nov zagon za rast in razvoj. V letih 1959 in 1960 zgradi v bližini gostinskega objekta iz leta 1849 nov objekt s prenočišči za goste, tako imenovane 'tujske sobe'. V tem času je v gostišču zaposlenih že 18 gostinskih delavcev. V oktobru leta 1960 se gostinska dejavnost izloči iz Kmetijske zadruge Trojane ter prične svojo samostojno pot. To leto zato predstavlja poseben mejnik v zgodovini podjetja, saj se smatra kot leto njegove ustanovitve. Kmalu zatem, v letu 1961, se prične najprej občasna, v letu 1962 pa že vsakodnevna izdelava in prodaja sladice, ki kasneje postane simbol ter zaščitni znak podjetja. To je znameniti trojanski krof, znan širom po Sloveniji, pa tudi v precejšnem delu Evrope. In za zaključek še kratek povzetek za podjetje važnejših dogodkov v zadnjem desetletju preteklega stoletja. V letih 1992 in 1993 uprava podjetja uspešno izpelje pogajanja o denacionalizaciji po vojni odvzetega premoženja s predstavniki rodbine Konšek. V zadovoljstvo obeh strani se pogajanja sporazumno končajo s poravnavo ter izplačilom denarne odškodnine. Sledi še lastninsko preoblikovanje v letih 1994 do 1996. Meseca septembra 1996 je podjetje vpisano v sodni register kot delniška družba. In v tej obliki uspešno posluje še danes.